"Navdušili so me njihov odnos do športa, navijaška kultura, to, kako ponosni so, da so Američani, in kako podpirajo vsakega, ki predstavlja njihovo državo," je v intervjuju za SBC magazin povedala šprinterka na 100 in 200 metrov Maja Mihalinec Zidar, ki je študentska leta preživela v Ameriki.

V intervjuju je atletinja Maja Mihalinec Zidar razkrila, kaj jo je v ZDA najbolj presenetilo, kaj bi se lahko Slovenci naučili od Američanov in kaj imamo na drugi strani v Sloveniji bolje urejeno kot v ZDA.

Zakaj ste se odločili za študij v ZDA?

Amerika me je privlačila predvsem zaradi možnosti usklajevanja študija s športno kariero. Obiskovala sem Univerzo Nebraska Omaha, ki sicer ni bila atletsko najmočnejša med vsemi, a je bila najboljša za usklajevanje študija in športa. V času mojega študija pri nas sistem glede tega ni bil najboljši, a se mi zdi, da so se od takrat stvari tudi v Sloveniji spremenile in da se tako univerze kot Olimpijski komite Slovenije trudijo, da bi bilo študentom športnikom usklajevanje njihovih obveznosti lažje.

V ZDA si univerze prizadevajo, da imajo dobre športne programe, ker to dviguje priljubljenost in ugled celotne univerze, ki na ta način lažje pridobiva sponzorje, pa tudi nekdanji študenti univerz so bolj zainteresirani, da ostanejo vključeni v njeno delovanje. Na koncu celotna lokalna skupnost diha za to šolo. Dobre športnike znajo ceniti. Kar precej so nam šli na roko glede študija, predvsem pri usklajevanju izpitnih rokov.

Imajo pa zanimiv sistem, s katerim zelo spodbujajo vesten študij. Dajo ti vedeti, da nisi tam samo zato, da treniraš. Če nimaš dovolj dobrih ocen, dobiš prepoved obiskovanja treningov, dokler ocen ne popraviš. Študenti se tega dobro zavedajo. Njihov naziv je student athlete oziroma študent športnik, torej najprej študent, šele nato pa športnik.

Se je bilo težko privaditi na življenje čez lužo?

Niti ne. Sicer je bil preskok iz obdobja srednje šole, ko sem živela doma in mi sami ni bilo treba skrbeti za številne vsakodnevne obveznosti, kar velik, ampak po drugi strani je bilo to dobrodošlo, ker sem se v ZDA hitro naučila samostojnega življenja, zato v resnici nisem potrebovala veliko prilagajanja.

Kar hitro sem se navadila tudi na njihov način življenja in na urnik, ki zaradi študijskih obveznosti, treningov in študentskega dela ni bil najbolj enostaven. Prvo leto sem živela v študentskem kampusu, nato pa sem se preselila drugam. Življenje v kampusu je sicer zanimivo, vendar se cenovno bolj izplača živeti izven njega.

Vas je v ZDA kaj presenetilo glede njihovega načina življenja?

Če izhajam mogoče kar iz njihovega odnosa do športnikov in tujcev, lahko izpostavim, da so vsi zelo odprti, tako profesorji kot bivši študenti in vsi drugi. Hitro so nas sprejeli in bili vedno pripravljeni pomagati. Vabili so nas na večerje, nam ponujali prevoz, če smo ga kdaj potrebovali, in podobno. Spoznavanje ljudi iz drugih kultur jim veliko pomeni. To me je zelo presenetilo v pozitivnem smislu.

Prav tako sem bila presenečena nad tem, koliko so se takrat vsi gibali. Sicer zunaj nisi videl kolesarjev in tekačev, kar slišim, da se zdaj spreminja, a v fitnese so hodili množično. Moje prvo študentsko delo je bilo na recepciji fitnesa, kjer sem srečevala ljudi vseh generacij, od mladih do starejših, ki so večkrat tedensko telovadili v fitnesu. To mi je bilo res fascinantno. V Evropi imamo Američane za zelo nezdrave ljudi, ki se malo gibljejo, v bistvu pa v ZDA ni vedno čisto tako.

Bi se lahko Slovenija kaj naučila od ZDA?

Na področju športa predvsem to, koliko tam res cenijo športnike, kako jih spodbujajo v dobrem in slabem in kako si jih želijo tudi osebno spoznati in se od njih česa naučiti. Ljudje dihajo s športnimi ekipami, tudi študentskimi, hodijo na tekme in znajo ceniti trud športnikov. Ekipni duh je močen. Celotna mesta in kraji podpirajo svoje ekipe.

Lokalna skupnost je zelo močna. To me je presenetilo. Tudi tega bi se lahko pri nas malo naučili. Američane imamo na prvo žogo vsi za precejšnje individualiste, ko prideš tja, pa vidiš, da ni nujno tako. Navdušili so me njihov odnos do športa, navijaška kultura, to, kako ponosni so, da so Američani, in kako podpirajo vsakega, ki predstavlja njihovo državo.

Kaj pa imamo po vašem mnenju v Sloveniji bolje urejeno kot v ZDA?

Malo bolj negativna stvar, ki sem jo opazila, je, v kolikšni meri jih prevzame služba. Razmerje med delom in prostim časom je slabše kot pri nas. Imajo strikten delovnik od devetih do petih, zato jim od popoldneva ne ostane nič kaj dosti, le še za večerjo in morebiti kakšen skok v fitnes. Med tednom nimajo toliko časa za družino, kot smo vajeni v Sloveniji.

Tudi dopustov imajo manj. Po študiju sem imela možnost, da bi ostala tam, a me je predvsem ta del odvrnil od tega. Ne predstavljam si, da bi živela in delala v ZDA in imela samo en teden dopusta na leto. V tem primeru bi zelo težko obiskovala Slovenijo. Nisem bila pripravljena na to, da bi ostala tam.

A vse to je bilo pred desetimi leti. Kot mi pripovedujejo prijatelji iz ZDA, se je po epidemiji koronavirusa marsikaj spremenilo. Menda veliko več delajo od doma, s čimer so jim prihranjene tudi dolge poti v službo, ki v ZDA niso nič neobičajnega, zato jim ostane več prostega časa tudi med tednom.

Kaj vse je še povedala naša vrhunska atletinja, preberite v zadnji izdaji magazina SBC, v katerem najdete tudi številne druge izjemne zgodbe. SBC magazin je na voljo v prosti prodaji na vseh bolje založenih prodajnih mestih. Za izvod nam lahko pišete tudi na: marketing@sbc.si.